Obdavčljivi prihodki fizičnih oseb

Zakon o dohodnini ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja dohodnine. Viri dohodnine so tako:

- aktivni

-          dohodek iz zaposlitve

-          dohodki iz dejavnosti

-          dohodki iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti

- pasivni

-          dobiček iz kapitala

-          dohodki iz premoženja

- drugi dohodki

Dohodek iz zaposlitve je najpomembnejša vrsta dohodka, tako z vidika države kot tudi z vidika strukture obdavčljivih dohodkov  davčnega zavezanca. Ta dohodek predstavlja najznačilnejšo vrsto aktivnih dohodkov. Značilnost sedanje ureditve v primerjavi s prejšnjo je širitev davčne osnove v okviru dohodkov iz zaposlitve. Dohodek iz zaposlitve lahko davčni zavezanci dosegajo na dveh pravnih podlagah. Prva vrsta dohodka iz zaposlitve je dohodek iz delovnega razmerja. Ta običajno temelji na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Med dohodke iz delovnega razmerja spadajo:

-         plača,

-         regres za letni dopust,

-          odpravnina, jubilejna nagrada, solidarnostna pomoč,

-          povračila stroškov v zvezi z delom, bonitete, nadomestila povezana z zaposlitvijo,

-          prejemki prejeti zaradi začasnega neizplačanega dohodka in

-          dohodek na podlagi udeležbe na dobičku.

Druga vrsta dohodka iz zaposlitve pa je dohodek iz drugega, odvisnega pogodbenega razmerja. Med to vrsto spadajo:

-          dohodki prejeti za vodenje poslovnega subjekta na podlagi pogodbe o poslovodenju

-          dohodki izvoljenih ali imenovanih nosilcev funkcij v organih zakonodajne, izvršilne ali sodne oblasti,

-          dohodki iz avtorskega dela (odvisno ali neodvisno) in  dohodkov, ki izhajajo iz inovacij

-          pokojnine, nadomestila in drugi dohodki

Takšna opredelitev je relevantna le za pogodbe obdavčene z dohodnino in takšna opredelitev nima nikakršnih vplivov na izvajanje druge zakonodaje (na primer na zakonodajo, ki se nanaša na prispevke za socialno varnost). Vsi prejemki iz delovnega razmerja se obdavčujejo po progresivni lestvici.

Dohodek iz dejavnosti se uvršča med aktivne dohodke in hkrati kot samostojne dohodke, ki jih davčni zavezanci pridobivajo na podlagi neodvisnega in samostojnega opravljanja dejavnosti. Pri obračunu davka od dohodkov iz dejavnosti je zakonodajalec postavil dve možnosti izračuna davčne osnove. Prva je z upoštevanjem normiranih stroškov v višini 25 %. Vendar je normirane stroške možno upoštevati le za dejavnost, ki ne zaposluje delavcev, ne obstaja obveznost vodenja poslovnih knjig, se v preteklem letu se ni ugotavljala davčna osnova na podlagi dejanskih prihodkov in prihodki v zadnjih dvanajstih mesecih niso  presegali 3,9 mio SIT. V tem primeru davčni organ zavezancu izda odločbo.

V kolikor pa davčni zavezanec ne zaprosi davčnega organa za upoštevanje normiranih stroškov in če ne izpolnjuje zgoraj navedene pogoje, bo moral zavezanec ugotavljati davčno osnovo na podlagi dejanskih podatkov. Osnova za podatke so poslovne knjige in druge davčne evidence, pri tem pa mora upoštevati tudi zakonska določila, ki se nanašajo na ugotavljanje prihodkov ter določanja davčno priznanih odhodkov.

Zakon o dohodnini tudi dohodke iz dejavnosti kot obdavčljiv znesek postavi dobiček. Dobiček iz naslova opravljanja dejavnosti je opredeljen kot razlika med ustvarjenimi dohodki in odhodki, potrebnimi za opravljanje dejavnosti znotraj koledarskega leta. S tem, ko je davčna osnova postavljena na nivo dobička, je neto načelo vpeljano avtomatično.  

Dohodek iz osnovne kmetijske in  gozdarske dejavnosti so dohodki pripisani osebi, ki ima razpolagalno pravico (tudi najem, zakup) do rabe  kmetijskega  oziroma gozdnega  zemljišča. Raba navadno vključuje pridelavo hrane in živinorejo. Davčno osnovo je  možno zmanjšati za 20% vloženih sredstev v to dejavnost.

Dohodek iz premoženja   zajema oddajanje premoženja v najem, prenos premoženjskih pravic, dividende, dohodke iz obresti in dohodke iz vzajemnih skladov. Pri oddajanju premoženja  v najem se davčna osnova lahko zmanjša za 20 % normiranih stroškov.

Prenos premoženjskih pravic se lahko obravnava kot dohodek iz dejavnosti ali kot dohodek iz premoženja. Kot dohodek iz premoženja se šteje v primeru, ko ni potrebna priglasitev za DDV, če prejemnik ne opravlja druge dejavnosti in če za doseganje tovrstnih prihodkov ni potrebna registracija.  

Zakon, ki ureja obdavčevanje fizičnih oseb pa o dobičku, kot obdavčljivi osnovi govori še pri enem viru dohodkov -  dobički iz kapitala. Pri tem izhaja iz predpostavke, da gre za davek na neto vrednost. Davčna osnova pri obdavčitvi kapitalskih dobičkov je ustvarjen dobiček. Pri tem se kot dobiček šteje razlika med prodajno vrednostjo in nabavno vrednostjo, zmanjšano za davke, ki jih je ob prodaji kapitala plačal zavezanec. K vrstam dobička iz kapitala zakonodajalec šteje dividende in druge dohodke dosežene na podlagi lastniškega deleža, vsako razdelitev dohodkov imetniku deleža iz premoženje, vključno z razdelitvijo novih delnic ali zamenljivih obveznic ali drugačnih oblik s katero se dobički ali rezerve, preoblikujejo v osnovni kapital oziroma povečujejo lastniški delež zavezanca. K tovrstnim dohodkom se štejejo tudi dividendam podobni dohodki, kot so dobiček ali rezerve plačnika, ki se delijo v zvezi z udeležbo v plačniku ob prenehanju plačnika ali ob izključitvi ali ob izstopu imetnika lastniškega deleža iz  plačnika. Obdavčeno je tudi zmanjšanje lastniškega deleža v okviru zmanjšanja osnovnega kapitala plačnika, če ima plačnik dobiček ali presežek, ki ni razdeljen. Za dividende podobne dohodke se šteje tudi dobiček, ki se razdeli v zvezi z dolžniškimi vrednostnimi papirji, ki zagotavljajo udeležbo v dobičku, obresti plačane v zvezi z zamenljivimi obveznicami, izplačana vrednost delnic in deležev v primeru odsvojitve delnic ali deležev v okviru pridobivanja lastnih delnic oziroma deležev družbe, razen ko družba pridobiva lastne delnice preko borze in denarno doplačilo v primeru zamenjave deleža v okviru zamenjave kapitalskih deležev, združitev in delitev. K kapitalskim dobičkom se uvršča tudi odsvojitev nepremičnine. 

Med pomembnejše novosti novega dohodninskega zakona sodijo tudi spremembe pri obdavčenju obresti. Vrste obdavčljivih obresti so: obresti od posojil, obresti od dolžniških vrednostnih papirjev, obresti od denarnih depozitov pri bankah in hranilnicah, dohodek iz oddajanja v finančni najem ter dohodek iz življenjskega zavarovanja.

Drugi dohodki so vsi dohodki, ki niso posebej opredeljeni v zakonu. Izjema so tisti, ki so iz obdavčitve izvzeti ali pa so dohodnine oproščeni.