Neto načelo Davčne Osnove

Slovenski zakon o dohodnini omogoča izpeljavo objektivnega neto načela. Zakon sicer v noben členu ne govori izrecno o tem načelu, vendar pa je iz ostalih členov možno razbrati upoštevanje neto načela in pobotanje izgub.

Neto načelo pri oblikovanju davčne osnove pride do izraza predvsem pri ugotavljanju dohodkov iz dejavnosti. Tako vsi nastali dohodki iz tega vira niso kar avtomatično obdavčljivi dohodki. Vsi tudi niso na voljo za obdavčitev. Tako ustvarjene dohodke na trgu je potrebno ustrezno popraviti za stroške nastale v  procesu pridobivanja. Šele tako izračunani dohodki predstavljajo davčno osnovo posameznika. Pri opredeljevanju dohodkov iz dejavnosti je bistvena opredelitev takega dohodka. Ključen element opredelitve je vrsta razmerja, ki se kaže v samostojnosti ter neodvisnosti pri pridobivanju dohodka.

Davčni zavezanec lahko na primer, ko prejema dohodke iz avtorskega honorarja  za posamezen posel le-te zmanjša za ustrezne zneske, ki predstavljajo stroške  nastale v zvezi s tem pridobivanjem. Dejansko nastale stroške je zavezanec dolžan dokazati, če pa so le-ti dovolj nizki se prizna znižanje davčne osnove za t.i. normirane stroške v višini 10 odstotkov.

Podobno je mogoče izpeljavo neto načela ugotoviti v  primeru, ko ZDoh-1 govori o dohodku iz dejavnosti. Ta namreč opredeljuje dohodke iz dejavnosti in kot obdavčljivi znesek postavi dobiček. Dobiček iz naslova opravljanja dejavnosti je opredeljen kot razlika med ustvarjenimi dohodki in odhodki, potrebnimi za opravljanje dejavnosti znotraj koledarskega leta. S tem, ko je davčna osnova postavljena na nivo dobička, je neto načelo vpeljano avtomatično. Zakon, ki ureja obdavčevanje fizičnih oseb pa o dobičku, kot obdavčljivi osnovi govori še pri enem viru dohodkov -  dobički iz kapitala. Pri tem izhaja iz predpostavke, da gre za davek na neto vrednost.

Pobot ustvarjenih izgub in dobičkov znotraj posameznega vira dohodka je po slovenski zakonodaji možen. S tem je obdavčitvi izpostavljen le dejansko dosežen dobiček, torej tisti dobiček, ki vse ustvarjene dobičke zmanjša za ustvarjene izgube. Rezultat takega pobota je dejansko ustvarjen in za obdavčitev razpoložljiv dobiček, ki predstavlja davčno osnovo za obračun davka na dohodek. Taka obravnava je povsem normalna in splošno sprejeta v sodobnih davčnih sistemih. Le-ti namreč upoštevajo negativne poslovne rezultate. Izgube namreč zmanjšujejo premoženje posameznika, tako kot ga na drugi strani dobički povečujejo. Ker sta v davčnem postopku zavezanec in država v partnerskem odnosu je prav, da je država udeležena tudi pri zmanjševanju premoženja zavezanca. Od države se tako zahteva pravica do  izravnave izgub in možnost prenosa le-teh v naslednja poslovna obdobja.

 Možna pa so tudi posamezna odstopanja. Zlasti je to precej izrazito v primeru obdavčitev dohodkov iz dejavnosti, kjer je precej težko razmejiti privatno (povsem osebno) od poslovne sfere. Zato v teh primerih zakon omogoča precejšnje odstopanje od sicer splošno uveljavljenega objektivnega neto načela. Posamezni stroški v okviru pridobivanja dohodka iz dejavnosti so tako delno ali v celoti izvzeti iz obravnave v skladu z objektivni neto načelom.